Marko Hanželič
Podelitev pokala za zmago na prestižni dirki za 500 milj Indianapolisa običajno spremlja tudi požirek ali dva mleka, s katerim se potem poliva v zelo podobnem slogu kot s penino v Formuli 1.
Povezava dirke za 500 milj Indianapolisa in mleka na zmagovalnem odru je stara, a ne sega povsem v začetke tega (predvsem za Američane) tradicionalnega in prestižnega dogodka. Prvo dirko na znamenitem ovalu so namreč izpeljali že leta 1911, šele 24 let kasneje pa so (po naključju) zmagoslavju dodali še steklenico mleka.
Bilo je 30. maja 1936 in bil je topel, sončen dan v Indianapolisu. Po štirih urah in 35 minutah je zmagovalec Louis Meyer videl karirasto zastavico, a je bil po tem, ko je izstopil iz dirkalnika, povsem na kraju z močmi, zato je zaprosil za kozarec kislega mleka in ga hlastno izpil pred navdušeno množico.
Zadeva je takoj dala idejo strategu lokalne mlekarske zbornice, ki je predlagal, da bi zmagovalcu po koncu dirke vedno izročili tudi steklenico mleka. Za mlekarje navsezadnje ni bilo pomembno, da si je Meyer po svoji tretji zmagi na “ovalu” zaželel kislega in ne običajnega mleka. “Barva je v vsakem primeru bela,” so rekli pri mlekarski zbornici.
Vse od leta 1937 do 1946 je bilo mleko na programu proglasitve zmagovalca dirke Indy 500, pri čemer velja omeniti, da med leti 1942 in 1945 dirke zaradi druge svetovne vojne niso izpeljali. Leta 1947 se je takratni šef dirkališča, Wilbur Shaw, odločil, da bodo namesto mleka zmagovalcu raje podelili steklenico vode, kar je veljalo do leta 1955. Shaw, ki je trikrat pil mleko v Victory Lane, saj je zmagal v letih 1937, 1939 in 1940, očitno ni bil ljubitelj te bele pijače.
Po tem, ko se je Shaw leta 1956 smrtno ponesrečil v letalski nesreči, se je mleko vrnilo v Indy 500 in pri proglasitvi zmagovalca dirke vztraja vse do danes. Z eno izjemo – Emerson Fittipaldi je po zmagi leta 1993 namesto mleka pil pomarančni sok in takoj padel v nemilost mlečnega lobija in tradicionalistov, ki so Brazilcu očitali pomanjkanje spoštovanja do dirke in navijačev.
Dodatno jezo Američanov si je Fittipaldi nakopal, ko se je izkazalo, da je s tem želel narediti promocijo plantažam pomaranč, ki si jih je lastil v domovini in marsikateri tradicionalno usmerjen navijač mu je privoščil, da je leto kasneje petnajst krogov pred koncem dirke, na kateri je vodil, končal v zidu. Nekateri so trdili, da vse skupaj ni bilo naključje, čeprav sabotaže nikoli niso dokazali.
