Za šefa ekipe Mercedes je izgubljeni naslov prvaka Lewisa Hamiltona v Formuli 1 “zagotovo enak božji roki Diega Maradone ali golu na Wembleyu leta 1966“, ko gre za največjo krivico v zgodovini športa. To dramaturgijo je Avstrijec zlil kolegom in nemškega Bild Zeitung.
Oba navedena primera iz nogometa sta trdno zasidrana v zgodovini športa in sta sprožila velika čustva in močne razprave. In nič drugače ni v primeru finala Formule 1 v Abu Dabiju, četudi Wolff zmanjšuje pomen tega naslova v kontekstu svetovnih dogodkov. “To ni svetovna politika in to niso drame, ki se vsak dan zgodijo po vsem svetu. To sploh ni merljivo v dimenzijah slabih stvari, ki se dogajajo vsak dan. To je šport in to je naš majhen mikrokozmos, v katerega verjamemo, v katerem se gibljemo in ki nas te dni tudi premika,” tako biblijsko Wolff.
Gre za svet Tota Wolffa, ki ga je pred dvema tednoma pustil na cedilu in ga nekoliko razočaral, ko ve sam povedati. Kajti tisto, kar mu je pri tem športu všeč, je poštenost. Poštenost štoparice. “Te poštenosti ni bilo. Zato se seveda sprašuješ o teh stvareh.” Avstrijec pravi, da nikoli ne bo pozabil, kaj je čutil v zadnjem krogu Abu Dabija. “Namreč popolna izpostavljenost nemoči. Nikoli v življenju nisem bil tako nemočen, razen kot otrok. In nenadoma si izpostavljen situaciji, ki te osupne, da je ne moreš spremeniti. Kot v totalitarnem režimu. In potem še proti vsakemu pravilu,” kritizira Wolff. Medtem je od dirke minilo že več kot dva tedna, tako da je Wolff znova nekoliko bolj zbran. “Saj ne, da se cele dneve ukvarjam sam s sabo, saj življenje teče naprej.“
Kajti po izgubljenem naslovu želi Mercedes v sezoni 2022 močneje udariti nazaj. “To nas motivira kot ekipo. In verjamem, da lahko to tudi koristimo za izboljšanje športa, prav tako tudi sprejemanje odločitev.” V tem pogledu Avstrijec optimistično zre v prihodnost. Ne veseli ga le to, kar vidi na lastnem dirkalniku, temveč tudi kakšne povratne informacije dobiva od FIA-e. Kljub temu pa se Wolff travme Abu Dabija ne bo mogel znebiti. “Zagotovo bo trajalo zelo dolgo, da bom lahko predelal te dogodke. Predvsem moje vrednote o pravici in krivici. In te trenutke v zadnjem krogu, ki se zame zdijo še vedno neresnični. A kot rečeno, Formula 1 je najpomembnejša nepomembnost na svetu. Nas sedaj to zelo zanima, toda svet je šel naprej. Poskušal bom, da si povrnem zaupanje v šport.”
Licemerje: Wolff omenja občutek totalitarnega režima, le-te pa v velikem krogu zaobide
Kot avtor prispevka moram odkrito priznati, da tako sluzastega licemerja in dramaturgije, kot ga je natrosil Toto Wolff, že dolgo nisem bral, če sploh – pišem pa prvič. Avstrijec se sklicuje na vrednote, ki jih je v preteklosti teptal kot krdelo slonov in to še pridno počne tudi sedaj. In beseda poštenost, ki pride iz njegovih ust, ima zelo čuden priokus.
Z vsakim intervjujem, sploh v zadnjem času, ki ga daje Wolff, kateremu pripisujejo veliki ego, postane njegov pogled na svet jasnejši. Seveda poznamo totalitarne sisteme in vemo, kje se nahajajo, poznamo pa tudi primerjave totalitarnih sistemov, ki nam jih na družabnih omrežjih servirajo teoretiki zarote. Torej to je tisto, kar je Wolff. Če stvari ne gredo tako, kot si želi njegova ekipa, vredna milijardo dolarjev, ali pa njegov Sir Lewis Hamilton, je vse zarota proti Mercedesu.
Če res želi vedeti, kako je živeti v totalitarnem režimu, bi se lahko pogovoril z ljudmi, ki so zgradili nekaj dirkališč. Na primer v Abu Dabiju. Ali Bahrajnu. Ali pa v Savdski Arabiji in tudi Katarju. Tam živijo milijoni prisilnih delavcev kot novodobni sužnji. Verjetno se bo tem ljudem zdelo smešno, da se egocentrik Wolff počuti, kot da je v totalitarnem režimu. Še najbolj tragikomično pa je ob koncu dejstvo, da se počuti kot v totalitarnem režimu ravno v Združenih Arabskih Emiratih, vendar se pri svojih sluzastih izjavah niti na 1.000 kilometrov ne približa temu področju. Razumljivo, saj ne želi pljuvati po denarju, ki ga prejema iz človeku “najbolj prijaznih držav”.
