Marko Hanželič
Raketni napad hutijevskih upornikov iz Jemna v petek med prvim treningom za VN Savdske Arabije je pokazal, kako je Formula 1 brez prave smeri na nekaterih področjih. Eksplozija v rafineriji nafte podjetja Aramco, ki je gorela še dolgo v noč, je bil velik šok za vse vpletene, a kljub vsemu je F1 po napovedih speljala dirkaški vikend v vse prej kot brezmadežni arabski kraljevini.
Videli smo prvi in drugi krizni sestanek in v zraku je bilo čutiti željo dirkačev in zaposlenih v moštvih, da dirke ne bi bilo. A na koncu je, kot mnogokrat, prevladal interes denarja in v tem primeru tudi želja savdijske vlade. Nekateri, med njimi tudi legendarni švicarski F1-novinar Roger Benoit, namigujejo celo na grožnje v obliki prepovedi izhoda iz države in zaplembe dirkalnikov.
Šefi moštev omenjene trditve niso želeli niti komentirati niti zanikati. Formula 1 je v zadnjih letih postala predvsem stroj za tiskanje denarja, o tem ni nobenega dvoma. Stefano Domenicali ne skriva ambicij, da bi sezono raztegnili na 30 dirk in si želi čimprejšnje vrnitve na Kitajsko. Nemčija kot dežela avtomobilizma, v to zgodbo očitno ne sodi.
Vse bolj se zdi, da se Formula 1 ne odvija zaradi navijačev, temveč predvsem zaradi pravic za TV-prenose. V tem kontekstu ji prikimavajo dirkači, ekipe in sponzorji. Ko je bilo jasno, da VN Rusije zaradi ruske invazije na Ukrajino ne bo, je bilo edino in najbolj pomembno vprašanje, katero prizorišče jo lahko finančno enakovredno nadomesti.
Pohlep je eno, izsiljevanje, ki naj bi se dogajalo v Džedi, pa nekaj povsem drugega in veliko hujšega. V zakulisju je bilo jasno, da nekateri dirkači nočejo voziti, a so jih njihovi kolegi preglasovali. Tudi sicer vedno glasni Lewis Hamilton, ki je pred več kot dvema letoma zahteval, da se pred začetkom dirke kleči, se bori le proti rasizmu, za človekove pravice v državi, kjer gostuje Formula 1, ni tako zelo zagret, pa čeprav bi mu bojkot dirke prinesel veliko več občudovanja po vsem svetu, kot vse ostale dosedanje akcije.
