Pred kratkim so se začele zimske olimpijske igre 2026 v Cortini d’Ampezzo, Milanu in nekaterih manjših krajih v regiji. Ob uradnem imenu »Cortina Milano« se je avtomobilskemu navdušencu neizogibno v spomin priklical določen model, ki je v tej državi precej neznan.
Ford Cortina je bil srednje velik družinski avtomobil, ki ga je Ford med letoma 1962 in 1982 proizvajal v različnih karoserijskih različicah. V 70. letih prejšnjega stoletja je postal najbolje prodajani avtomobil v Združenem kraljestvu in več kot dve desetletji zaznamoval tamkajšnji promet. Tam je sinonim za srednji razred, tudi trio Clarkson/Hammond/May se je pred časom spominjal na otroštvo.
Ime Cortina dejansko izhaja iz italijanskega zimskega smučarskega središča Cortina d’Ampezzo, ki je bilo že leta 1956 prizorišče zimskih olimpijskih iger. Ford je zavestno izbral to zveneče ime, da bi novemu modelu dal mednarodno konotacijo dinamike in modernosti. (Podobno je bilo nekoliko kasneje tudi pri modelu Capri ali ameriškem modelu Torino.)
Za namene trženja je proizvajalec več Cortin vozil po olimpijski bob progi v Cortini d’Ampezzo. Ta oglaševalska akcija je potekala pod imenom »Cortina Auto-Bobbing« in je vzpostavila neposredno povezavo med imenom vozila in olimpijskim prizoriščem. Tako je takrat izgledalo, za volanom je sedel med drugim tudi legenda Formule 1 Jim Clark:
Cortina je bila proizvedena v petih generacijah, od Mark I do Mark V, pri čemer je bila zadnja različica uradno poimenovana »Cortina 80« in temeljila na Mark IV. Od leta 1970 se je model tehnično in konstrukcijsko vedno bolj približeval nemškemu Ford Taunus. Oba vozila sta od takrat naprej uporabljala skupno platformo, kar je bilo del Fordove strategije poenotenja na evropski ravni. Od leta 1976 sta bila Cortina in Taunus v veliki meri identična. Leta 1982 je Ford Sierra v Evropi nadomestil Cortino. V Aziji in Avstralaziji je to vlogo prevzel Ford Telstar, ki je temeljil na Mazdi 626. V Južni Afriki je Cortina, vključno z različico pick-up, ostala v ponudbi do leta 1987.
Prva generacija, Mark I, je bila predstavljena 20. septembra 1962. Avtomobil je bil razvit v tovarni Ford v Dagenhamu pod projektnim imenom »Archbishop« (nadškof). (Köln je skrbel za »Cardinal« (Kardinal), alias Taunus 12M.) Glavni oblikovalec je bil Roy Brown Jr., ki je bil prej odgovoren za mega neuspeh Edsel. Cortina je bila namenjena kupcem modelov, kot sta Morris Oxford Farina ali Vauxhall Victor. Cilj je bil cenovno ugoden avtomobil, ki bi bil enostaven za proizvodnjo in vzdrževanje. Ford UK se je zavestno odločil proti sprednjemu pogonu, ki ga je imel takratni nemški Taunus P4, in se odločil za klasični zadnji pogon.
Sprva se je model tržil pod imenom Consul Cortina, po prenovi leta 1964 pa se je prodajal samo še pod imenom Cortina. Mark I je bil na voljo kot dvo- in štirivratna limuzina ter kot kombi. Ponudba motorjev je segala od 1,2 do 1,6 litra prostornine. Posebno slavo je dosegel Cortina Lotus z motorjem Twin-Cam, ki ga je razvil Lotus, lahkimi elementi iz aluminija in športno zasnovo.
Leta 1966 je sledil model Mark II, ki ga je oblikoval Roy Haynes. Bil je krajši, a širši od svojega predhodnika in ponujal več prostora v notranjosti. Tehnične izboljšave so zadevale podvozje, zavore in motorje. Leta 1967 je Cortina prvič postala najbolje prodajani avtomobil v Veliki Britaniji in s tem izrinila modele BMC 1100/1300 z vrha. Z različicami, kot je luksuzno opremljeni 1600E, je Cortina dodatno izboljšala svoj ugled.
Mark III je bil predstavljen leta 1970 in je nastal v okviru združitve Ford of Britain in Ford of Germany. Notranje označen kot Taunus-Cortina (TC), je zaznamoval končno združitev obeh modelskih serij. Njegova zasnova je sledila takrat aktualni liniji »Coke-Bottle«. Delil si je platformo z »Knudsen-Taunusom« iz Forda v Kölnu, vendar je bil vizualno še vedno precej drugačen. Kljub enaki dolžini se je širina znatno povečala, kar je koristilo notranjemu prostoru. Cortina se je v začetku 70. let ponovno razvil v najbolje prodajani avtomobil v Veliki Britaniji, čeprav so težave s proizvodnjo in stavke upočasnile njegov prihod na trg.
Leta 1976 je na trg prišel model Mark IV. Imel je bolj robato, funkcionalno obliko in je bil namenjen predvsem floti. Sedaj ni bilo več vizualnih razlik med Cortino in Taunusom. Tehnično je ostal tesno povezan z Mark III. Ford je prvič uvedel opremo Ghia kot vrhunski model. Kljub trajnemu uspehu prodaje je Mark IV trpel zaradi korozije, kar pojasnjuje njegovo današnjo redkost.
Mark V je bil predstavljen leta 1979 in je predstavljal temeljito prenovo modela Mark IV. Ford ga je tržil pod imenom »Cortina 80«. Izboljšave so zadevale aerodinamiko, notranjost, motorje in zaščito pred korozijo. Številni posebni modeli, med njimi Crusader in Huntsman, so zaznamovali konec serije. 22. julija 1982 je v Dagenhamu s proizvodne linije zapeljal zadnji Cortina.
Ford je samo v Veliki Britaniji prodal več kot 2,8 milijona Cortin. Med letoma 1972 in 1981 je bil v devetih od desetih let najbolje prodajani avtomobil v državi. Tudi po koncu proizvodnje je Cortina dolgo ostala prisotna in postala sestavni del britanske vsakdanje in pop kulture.
