Tri črke, izposojene od Ferrarija, so leta 1964 postale ime avtomobila, ki je pomagal zanetiti zlato dobo ameriških mišičnjakov.
Oznaka GTO pomeni Gran Turismo Omologato, italijanski izraz za homologirani grand tourer, ki jo je leta 1962 proslavil Ferrari 250 GTO. Ferrarijev kupe je nastal za tekmovanja, medtem ko Pontiacov GTO z dirkaško homologacijo ni imel prav veliko skupnega – razen dobrega okusa pri izbiri imena. John DeLorean, tedanji glavni inženir Pontiaca, je oznako leta 1964 uporabil za športni paket modela Tempest LeMans in evropski prestiž spretno presadil v povsem ameriško okolje.
DeLorean, Bill Collins in Russ Gee so v srednje veliki Tempest vgradili 6,4-litrski motor V8 iz večjih Pontiacovih modelov. Ker je General Motors uporabo tako velikih motorjev v avtomobilih tega razreda prepovedoval le pri osnovnih različicah, so GTO ponudili kot doplačilni paket in korporativno pravilo obšli skozi stranska vrata. Osnovni motor s štirigrlnim uplinjačem je razvil 242 kW (330 KM), izvedba Tri-Power s tremi dvogrlnimi uplinjači pa 260 kW (353 KM); večina preizkusov je izmerila pospešek do 97 km/h v manj kot sedmih sekundah.
Paket je poleg velikega motorja prinesel ročni menjalnik s prestavno ročico Hurst, dvojni izpuh, čvrstejše vzmeti in blažilnike ter dovolj oblikovnih dodatkov, da sosedom ni bilo treba ugibati, kaj je parkirano pred hišo. Pontiac je prvo leto prodal več kot 32.000 primerkov, leta 1965 več kot 75.000, po osamosvojitvi GTO v modelno serijo pa leta 1966 kar 96.946 avtomobilov. Prvotna zgodba se je končala leta 1974, manj prepričljiva vrnitev na osnovi avstralskega Holdna Monaro pa je trajala med letoma 2004 in 2006 – toda pomen treh črk je v ameriški avtomobilski kulturi že zdavnaj prerasel italijanski slovar.
