Tokrat smo se na mini avanturo odpravili do Cerkniškega jezera, do koder nas je zapeljal največji bavarski električni SUV, ki je pred kratkim bil deležen prenove – BMW iX.
Ob lansiranju leta 2021 je BMW iX močno razburkal avtomobilsko javnost – s svojim drznim in še danes precej kontroverznim videzom je predstavljal jasen odmik od vsega, kar smo do takrat poznali pri tej znamki. Hkrati je uvedel svež oblikovalski pristop, ki je zaznamoval novo oblikovno filozofijo (skoraj) celotne BMW-jeve modelne palete. Z začetkom letošnjega leta je doživel prenovo, ki je nekoliko predrugačila predvsem sprednjo masko, zaradi česar je iX postal še bolj vpadljiv. Nekaj pa je vendarle ostalo nespremenjeno – iX še vedno ostaja izjemno udoben avtomobil. Kot nalašč za naš izlet, torej.
Do Cerkniškega jezera smo se odpravili po avtocesti A1/E61 v smeri Kopra in jo zapustili na izvozu Unec, do katerega smo iz prestolnice prispeli v dobrih dvajsetih minutah. Sicer precej kratka razdalja, sploh za avtocestne pojme, a hitro je postalo jasno, da je iX doma prav tam – na avtocesti. Ne le zaradi udobnega podvozja in odlično zvočno zatesnjene kabine, ampak tudi zaradi zmogljivega sistema BMW Driving Assistant Professional, ki deluje vzorno. Tudi poraba na avtocesti ne bo narasla bistveno nad 23 kWh/100 km, torej je 450 km z enim polnjenjem baterije na avtocesti povsem izvedljivih – v kolikor upoštevate omejitve, seveda. Kmalu po izhodu z avtoceste se začne odpirati Cerkniško polje in jezero postane vidno. No, odvisno od letnega časa obiska, a do tega še pridemo.
Cerkniško jezero je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Nastaja na kraškem polju, ujetem med Javornike ter Bloško planoto in Slivnico. V suhem delu leta popolnoma izgine, kar pomeni, da lahko na istem kraju v enem letu veslaš, ribariš, se sprehajaš ali celo kosiš travo – raznolikost, s katero se lahko pohvali le peščica jezer. Voda se na Cerkniškem polju običajno zadrži okoli osem mesecev na leto, pri čemer običajno preplavi približno 20 km², ob najvišjem vodostaju pa celo do 26 km² – kar ga takrat uvrsti med največja jezera v Sloveniji. Podatek, ki si ga velja zapomniti za naslednji trivia večer. Pomen Cerkniškega jezera pa sega daleč preko naših meja – skupaj z Rakovim Škocjanom in Križno jamo je uvrščeno med mednarodno pomembna Ramsarska mokrišča, hkrati pa sodi tudi v omrežje območij Natura 2000. Na tem edinstvenem območju so zabeležili kar 276 vrst ptic, 45 vrst sesalcev, 125 vrst metuljev in 15 vrst dvoživk – če bi mi bilo ime David Attenborough, bi imel z dokumentiranjem tamkajšnje divjine polne roke dela. Ker pa mi tako ni ime, sem priložnost raje izkoristil za fotografiranje našega testnega BMW-ja iX.
Kako pa je torej mogoče, da jezero, ki je po površini večje od Bohinjskega, kar »izgine«? Izkaže se, da je to precej kompleksen pojav, kjer jezero ne izgine, temveč presihne – uporabo besede »izgine« sem moral nemudoma razčistiti, preden se mi pod zapisom zvrsti kakšen jezen komentar študenta geografije. Cerkniško jezero je namreč presihajoče – napolni se po daljših obdobjih padavin, v sušnem delu leta pa voda počasi ponikne v kraško podzemlje. Ključno je razmerje med dotokom in odtokom: ko dotok preseže sposobnost ponikanja, se voda razlije po Cerkniškem polju in v le nekaj dneh nastane pravo jezero. Jeseni glavno vlogo odigrajo obilne padavine, spomladi pa še taljenje snega. Voda v jezero priteka skozi podzemne poti z Bloške in Vidovske planote, iz Loške doline ter izpod Javornikov – edini površinski dotok pa je skromna rečica Cerkniščica. Ko dež poneha, se začne počasnejše poglavje. V obdobju brez padavin jezeru vzame le tri do štiri tedne, da presahne. Vsa voda se umakne v kraško podzemlje, saj je Cerkniško polje tipičen primer kraškega sveta brez površinskega odtoka. In tu postane stvar še bolj zanimiva – voda ne odteče v eno smer, temveč na dve. Del jo ponikne skozi požiralnike v Jamskem zalivu in znova privre na dan kot rečica Rak v slikoviti dolini Rakov Škocjan. Drugi del vode pa izgine skozi ponikve, požiralnike in estavele v dnu jezera ter se po kraških poteh znajde v izvirih Ljubljanice na robu Ljubljanskega barja. V času našega obiska proti koncu septembra je bilo jezero polno približno do polovice, v prihodnjih mesecih pa se bo torej zaradi padavin še dodatno razlivalo po polju.
Na tem mestu velja tudi omeniti, da se okrog celotnega jezera (oz. polja, odvisno od časa obiska) vije makadamska cesta, po kateri smo se tudi zapeljali. Čeprav je cesta v večini iz precej finega makadama, je bil zahvaljujoč iX-ovemu doplačljivemu zračnemu vzmetenju občutek skoraj takšen, kot da bi vozili po asfaltni podlagi. Vzmetenje namreč svojo nalogo blaženja opravlja vzorno, ko pa v račun vzamemo še mehko nastavitev podvozja, je rezultat podoben vožnji na oblaku. Ne pretiravamo, ko zapišemo, da je vožnja z iX-om po makadamu bistveno bolj udobna kot vožnja s katerim drugim avtomobilom po asfaltu. Zračno podvozje omogoča tudi, da se iX s pritiskom na tipko na sredinski konzoli zmore dvigniti še za nekaj dodatnih centimetrov od tal. Za večino voznikov bo to uporabno predvsem za izstopanje pred sosedi – češ, da je vaš avto višji od njihovega – a mi smo med postavitvijo avtomobila za fotografiranje to funkcijo enkrat dejansko uporabili za njen pravi namen: lažje premagovanje terena. Na vas pa je, da ugotovite, pri kateri fotografiji smo to funkcijo uporabili.
Ko smo iX-a na cerkniškem makadamu že pošteno umazali, smo se odpravili do naslednje destinacije – gradu Snežnik, ki je od jezera oddaljen približno dvajset minut, a je vsekakor vreden obiska. Grad Snežnik, umeščen na rob mogočnih snežniških gozdov, izvira iz časa oglejskih patriarhov – med 10. in 11. stoletjem – in je bil zgrajen z namenom varovanja pomembne trgovske poti, ki je povezovala Kranjsko s hrvaško Istro in Kvarnerjem. Prvič je bil pisno omenjen leta 1269, ko so ga upravljali gospodje Snežniški. Skozi stoletja je večkrat zamenjal lastnike, kar se je odražalo tudi v njegovem videzu – renesančno podobo je dobil v 16. stoletju, današnjo pa v 19. stoletju, ko ga je družina Schönburg-Waldenburg kupila na dražbi in temeljito prenovila. Renesančna zasnova je takrat dobila romantični pridih, notranjost pa je bila prilagojena udobju podeželskega lovskega dvorca. Uredili so tudi okolico, ki je danes zasnovana po vzoru angleških parkov. Po nedavni temeljiti obnovi grad znova zasije v vsej svoji veličini – obiskovalci si lahko ogledajo bogato opremljene salonske prostore, jedilnice, grajsko knjižnico, sobane za goste in družinske člane ter znamenito egipčansko sobo. Posebnost gradu je tudi zbirka lovskih trofej iz obdobja zadnjih lastnikov. Danes Snežnik ne služi le kot muzej, temveč je tudi priljubljena lokacija za kulturne dogodke in civilne poročne obrede ali pa – če ste bolj take narave, kot smo mi – tudi kot ozadje za fotografiranje avtomobilov.
Naš jezersko obarvan izlet smo zaključili z – ne boste verjeli – še enim jezerom, a tokrat z bistveno manjšim in manj znanim. Bloško jezero, poznano tudi kot Volčje jezero, leži na Bloški planoti v bližini vasice Volčje, kjer se z glavne ceste odcepimo levo in po kratki vožnji prispemo do lepo urejenega parkirišča tik ob jezeru. Nastalo je v 70. letih prejšnjega stoletja z zajezitvijo izvira, danes pa je priljubljena poletna destinacija za kopanje, supanje in sproščeno preživljanje časa v naravi. Okolica jezera je lepo urejena – z lesenimi mizami za piknik, igrali, visečimi počivalniki in celo lesenimi skulpturami živali iz okoliških gozdov. V leseni brunarici z imenom Hiša nasprot sonca lahko dobimo kaj za pod zob ali pa zgolj sladoled za osvežitev, jezero pa ponuja tudi možnost ribolova. Jezero je na najgloblji točki tri metre globoko, površina jezera pa obsega približno osem hektarov, kar zadostuje za vse vrste vodnih aktivnosti – od plavanja do supanja, pozimi pa celo drsanja. Prava mala naravna oaza sredi notranjosti Slovenije, ki je zaradi drugih jezer, kot sta denimo Blejsko in Bohinjsko, nenazadnje tudi Cerkniško, precej zapostavljena.
Za zaključek namenimo še nekaj besed avtomobilu, ki nas je popeljal na ta zanimiv izlet. BMW iX je, kot smo že zapisali na našem testu, v precejšnjem razkoraku z vrednotami, ki že vrsto desetletij ločujejo bavarske avtomobile od ostale konkurence. Čeprav iX ni najbolj športen, najbolj okreten in najhitrejši BMW v ponudbi (pravzaprav je daleč od tega), je še zmeraj vselej premijski izdelek, ki stavi predvsem na udobje. Čeprav je udobje na prvem mestu, se iX tudi v zavojih povsem spodobno premika, čeprav precej hitro postane jasno, da tam ni doma – zavojem, zahvaljujoč štirikolesnemu krmiljenju, dobro sledi, a zaradi posrednega krmilnega mehanizma in očitnega nagibanja užitkov tudi ne bo. Velja pa poudariti, da se različica xDrive60, katero smo tokrat preizkusili, do stotice izstreli v kar 4,6 sekunde, torej boste na semaforjih z lahkoto prehiteli tudi Audije RS3 in Golfe R tega sveta. Kljub invaziji kitajskih in tudi že nekaterih evropskih električnih avtomobilov, ki se ponašajo z 800-voltno arhitekturo, iX tudi po prenovi še zmeraj vztraja pri 400-voltni. To se odraža tudi pri polnjenju, ki s 195 kW moči na enosmernem toku več ni med najhitrejšimi, a so se Bavarci odkupili vsaj z ogromno baterijo neto kapacitete 109 kWh, ki zadošča za nekje med 500 in 550 kilometrov dosega – polnjenje torej ne bo pogosto. Razkošje pa vendarle ni poceni – iX je v xDrive60 motorizaciji na voljo od 99.900 € naprej, za takšnega, kot smo ga gostili na testu, pa je potrebno odšteti 127.921 €.
