V zgodovini avtomobilizma obstajajo zgodbe, ki zvenijo kot napet gospodarski triler. Ena izmed njih je zgodba o Pontiacu Banshee XP-833 iz leta 1964. Ko danes stojiš pred tem nizkim, srebrnim kupejem, se neizogibno vprašaš: zakaj ta avtomobil nikoli ni prišel v serijsko proizvodnjo?
Odgovor je globoko zakopan v zapleteni politiki koncerna General Motors in predstavlja eno najbolj fascinantnih zgodb tipa »kaj bi bilo, če« v zgodovini ameriškega avtomobilizma. Za tem stoji nihče drug kot John Z. DeLorean, mož, ki je kasneje s svojim avtomobilom DMC-12 s krilnimi vrati dosegel svetovno slavo (in se pojavil v razvpitih naslovih časopisov).
Vendar je bil DeLorean sredi 60. let še vedno glavni mož pri Pontiacu. Skupaj s Petom Estesom je želel radikalno okrepiti športno podobo blagovne znamke. Njegov cilj: kompakten, lahek dvosedežnik, ki naj bi se uvrstil kot cenejša, a kljub temu zmogljiva alternativa med Corvette in kasnejšim Camaro.
Projekt XP-833 ni bil zgolj avtomobil za predstavitvene namene, temveč popolnoma vozen prototip, ki je veljal za posreden odgovor na naraščajoči val avtomobilov »pony car« okoli Forda Mustanga. DeLorean in njegova ekipa sta se odločila za karoserijo iz steklenih vlaken, nameščeno na temeljito prenovljenem podvozju, ki je izhajalo iz arhitekture GM A-Body. Z izjemno kratkim medosjem, dolgim le 2.286 milimetrov (90 palcev), in prazno maso, ki je znašala malo manj kot 1.000 kilogramov, je bil Banshee pravi predstavnik lahke kategorije.
Pod neskončno dolgim pokrovom motorja je utripalo srce, ki je bilo za takratne ameriške razmere skoraj eksotično: 3,7-litrski vrstni šestvaljnik z zgornjim odmičnim gredom (OHC-6). Medtem ko je bil ta motor v prototipu zaradi notranjih političnih razlogov omejen na približno 155 do 165 KM, je koncept že predvideval različice z močjo do 215 KM. Hkrati je nastal tudi beli kabriolet, ki je s 5,3-litrskim V8 (326 kubičnih palcev) in okoli 250 KM pokazal, koliko moči je dejansko skrivalo v tej platformi.
Oblika, na katero je pomembno vplival Jack Humbert, je bila za svojo dobo daleč pred časom. Tekoča silhueta v obliki steklenice kokakole, izrazito oblikovani blatniki in zložljivi žarometi so leta 1964 delovali skoraj kot znanstvena fantastika. Kdor pogleda podrobneje, opazi: tu je bil oblikovni jezik Corvette C3 (Stingray), ki je debitiral šele leta 1968, opredeljen že leta vnaprej.
Tudi v notranjosti je Pontiac pokazal pogum za inovacije: zaradi zmanjšanja teže in ohranjanja izjemno nizke višine so bili sedeži trdno pritrjeni na karoserijo. Namesto premikanja sedeža je bilo mogoče nastavljati pedale in volanski steber – tehnični trik, ki ga danes poznamo predvsem iz sodobnih super-športnih avtomobilov.
A prav ta sijaj je bil za Banshee usoden. Vodstvo GM-a, predvsem odgovorni pri Chevroletu, so se prestrašili. Bili so zaskrbljeni, da bi cenejši Pontiac lahko prestižni Corvette ukradel pozornost – in predvsem stranke. Vodstvo Chevroleta je model XP-833 obravnavalo kot neposredno grožnjo svojemu svetišču.
Odločitev iz sedeža koncerna je bila uničujoča: projekt je bil ustavljen. Uradno je bilo podjetju Pontiac naročeno, naj se osredotoči na trg štiri- in pet-sedežnih avtomobilov. Vseeno: duh tega projekta se je kasneje odrazil v modelu Firebird, toda sanje o čistem dvosedežniku so se razblinile.
Običajno takšni prototipi končajo v stiskalnici za odpadni material. Da lahko danes še vedno občudujemo Bansheeja, se lahko zahvalimo pogumnim zaposlenim, ki so vozila dobesedno skrivali v zasebnih garažah, dokler jih niso mogli uradno odkupiti.
Danes srebrni Banshee XP-833 ni le zbirateljski eksponat, vreden milijone, temveč tudi vozeči spomenik inovativnemu duhu Johna DeLoreana. Ostaja »duh«, ki je verjetno še dolgo preganjal razvijalce Corvette v njihovih sanjah – kot najboljši avtomobil, ki ga Pontiac nikoli ni smel izdelati.
