in ,

MONAKO: Žepna DRŽAVICA lepih in BOGATIH

Monako je uradno druga najmanjša država na svetu, stisnjena na strmini med Sredozemskim morjem in provansalskimi hribi.

Monako je uradno kneževina, celotno ozemlje te žepne državice pa obsega vsega dva kvadratna kilometra, kar je recimo manj, kot je površina Portoroža, seveda pa je Monako bistveno bolj gosto poseljen kot naš obmorski kraj, saj tam domuje več kot 38 tisoč (večinoma zelo premožnih) prebivalcev, ki izkoriščajo kombinacijo toplega sredozemskega podnebja in za njihov žep blagodejne davčne politike. Monako ni del Evropske unije, zato zanj veljajo telefonske tarife tretjih težav, zaradi česar je pred vstopom v državico pametno ugasniti prenos podatkov, v kolikor ni potrebe zanj.

Kneževina je upravno razdeljena v četrti, med katerimi je najbolj znana Monte Carlo, ki je tudi uradno glavno mesto kneževine. Zelo pisana je tudi zgodovina te žepne državice, ki ji že od petnajstega stoletja dalje vlada družina Grimaldi. Njen ustanovitelj je bil Francesco Grimaldi, imenovan tudi Prebrisani, saj je trdnjavo, ki je stala na tem ozemlju, zavzel tako, da se je skupaj s svojimi vojščaki preoblekel v menihe kapucine.

Casino de Monte Carlo

Sto let po zavzetju je področje današnjega Monaka družina Grimaldi odkupila od aragonskih kraljev. Vse do francoske revolucije (1793) je bila kneževina bolj ali manj avtonomna, čeprav je bila s francoskimi kralji v nekakšnem posebnem vazalskem odnosu. Kneževina Monako je bila deležna številnih vdorov in napadov sovražnikov, nazadnje v času druge svetovne vojne, ko so jo najprej okupirali Italijani, po italijanski kapitulaciji pa so v Monako vdrli Nemci.

Oceanografski muzej (Musée océanographique)

Leta 1993 je postala uradna članica Združenih narodov s polnimi glasovnimi pravicami. Med državo Francijo in ustavno monarhijo Monakom obstaja tudi pogodba, v kateri je zapisano, da četudi bi se v bodoče zgodilo, da monarh ne bi imel dediča, bi Monako še naprej ostal neodvisna država. Zahteva ni tako zelo nenavadna, če vemo, da je še do leta 2002 ministrski predsednik Monaka po ustavi moral biti francoski državljan, ki ga je na to mesto sicer imenoval monaški princ, a izmed kandidatov, ki jih je predlagala francoska vlada.

Glavni razlog, da se toliko bogatašev preseljuje v Monako je ugodna davčna politika. Bogastvo države v veliki meri izvira iz igralništva ter tudi turizma. Najpomembnejši letni turistični dogodek je vsekakor dirka Formule 1 za Veliko nagrado Monaka. Na monaških ulicah je moč videti takšne in drugačne avtomobile bogatašev, avtomobile, katere morda v živo ne bi videli nikjer drugje. Že samo sprehodi po ulicah so fascinantni, ker je blišč silnega bogastva viden skoraj za vsakim vogalom. Še bolj je vse skupaj impozantno v pristanišču, kjer so privezane jahte najpremožnejših prebivalcev Monaka.

Kombinacija prijetne klime in ugodne davčne politike v Monako privablja bogataše z vsega sveta.

O bogastvu Monaka pričajo tudi mnogi dragi butiki, draguljarne, še dražji hoteli in restavracije. Cena menija za večerjo pogosto preseže tisoč evrov. Znano je, da si tam v zadnjem čase kupuje apartmaje tudi veliko bogatih samskih žensk. Menda že skoraj vsak drugi bančni račun v Monaku odpre ženska. Visoke apartmajske stavbe v mestu imajo kar pritlično sprejemnico, kjer so noč in dan prisotni receptorji. Na zvoncih ni navedenih imen, le številke.

Ulična steza v Monaku je speljana po obmorski promenadi Monte Carla in La Condamina in ulicah ob njej. Za izvedbo dirke po kneževini se je prvi navdušil predsednik Monaškega avtomobilskega kluba Anthony Noghes, ki je zaslužen tudi za to, da na koncu dirke vidimo vihrati karirasto zastavo. Prvič so dirko za VN Monaka izvedli že leta 1929, do danes pa je Monako ob Monzi edino prizorišče dirke za prvenstvo Formule 1, ki v koledarju vztraja že od samega začetka.

Dirko za VN Monaka so na ulicah Monte Carla prvič organizirali leta 1929.

Priprava steze traja šest tednov, odstranitev po dirki pa tri tedne. Dirkališče ima veliko vzponov in spustov, ozkih ovinkov in le eno daljšo ravnino, zaradi česar je steza velik izziv za vse dirkače. Dvakrat se je doslej zgodilo, da je kdo izmed dirkačev pri trčenju pristal v morju. Najbolj znan takšen primer je nesreča Alberta Ascarija leta 1955. Kljub več manjšim spremembam na stezi skozi leta, še vedno predstavlja največji test dirkaških sposobnosti v Formuli 1. Nelson Piquet je rad primerjal dirkanje v Monaku z vožnjo kolesa po dnevni sobi toda dodal, da je zmaga tu vredna več od zmag drugod

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Uradno: LECLERC ne potrebuje novega menjalnika, DIRKO bo pričel kot prvi

HORNER o komentarju HAMILTONA: “On rad govori neumnosti”